Praksa Ive Suhadolnik Gregorin ponuja priložnost za ustvarjanje začasnih prostorov, ki se pojavljajo kot povabila k emancipaciji in (ali) kot katalizator za razgradnjo delovne etike. Avtorica svojo čustveno in osebno krajino prepleta s političnim, kjer temelje ustvarjanja zastopajo določena mera občutljivosti in iskrenosti. Velik pomen pripisuje razkrivanju notranjih mehanizmov performansa in fotografije kot umetniških oblik, kjer ima ključno vlogo medsebojno sodelovanje. Biva v Ljubljani, deluje pa tudi v Veliki Britaniji in drugod v tujini.

Razstava Tudi veter vidi svoj odsev v morju razkriva nadaljevanje umetničinega večletnega raziskovanja odnosa do (ne)dela in pogojev ustvarjanja, ki v zadnjih letih dosledno zaznamujejo njeno prakso. Predstavljeno serijo črno-belih fotografij je avtorica posnela v obdobju, ki ni bilo zapolnjeno z nekimi zahtevami in pričakovanji. Tako v ospredje postavlja vprašanje časa, v katerem od posameznika ni zahtevano nič. Pomen časa brez namena, v katerem se lahko umetniški proces sploh začne.

V teoretskem izhodišču se navezuje na razprave avtorjev, kot sta Duchamp in Malevič, ki opozarjata na kritiko fetišizacije dela ter izpostavljata pomen počitka in svobode brez obveznosti kot prostora za refleksijo. V nasprotju s sodobno kapitalistično družbo, ki vrednost posameznika meri z nenehno aktivnostjo in vidno produkcijo, umetnica spodbuja ustvarjanje časa, ki mineva počasi, brez jasnega cilja ali merljivega učinka.

V dialog s fotografijami morja, peska, dreves, vetra in avtoportretov stopa tudi uokvirjena tarot karta The Hanged Man, ki deluje kot konceptualno sidro razstave. Figura na glavo obešenega moškega, suspendiranega v času in prostoru, ponuja podobo prostovoljne zaustavitve. Njegova spokojna drža in miren izraz kažeta, da stanje mirovanja ni vsiljeno, temveč izbrano. Obešenec svet opazuje z obrnjene perspektive, iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled.

Razstava zavrača romantični mit o umetniku kot trpečem subjektu ter ga obrača na glavo z afirmacijo užitka kot osrednjega vira umetniškega ustvarjanja. Počitek, lenoba in trenutki navidezne neaktivnosti so temelj umetniške prakse, v katerih se delo lahko razvija, dozoreva in oblikuje. Tako Tudi veter vidi svoj odsev v morju ustvarja prostor upočasnitve, ki odpira razmislek o drugačnih ritmih življenja in dela.