V slikarski praksi Mita Gegiča ostaja motiv lova ključno izhodišče za razmislek o razmerjih moči, patriarhalnih vzorcih, oblastnih strukturah, nadzoru in nasilju tudi v delih, nastalih med letoma 2024 in 2026. V novejši produkciji pa se njegova vloga opazno preoblikuje. Lov ni več upodobljen kot jasno določeno dejanje ali prepoznaven prizor, temveč se razširi v trajno psihološko stanje – v ogrožajoče in nadzorovano okolje.

Če sta bila v prejšnjih delih oblast in nasilje še v veliki meri vezana na človeško figuro, identiteto in odgovornost, ti nosilci pomena v novejših slikah večinoma izginejo. Človeške figure, ki bi neposredno izvajale lov ali pregon, nadomestijo subtilni, komaj zaznavni motivi dronov, vojaških letal in praznih lovskih opazovalnic, skozi katere se vzpostavlja anonimna avtoriteta brez obraza. Na slikah pogosto ostajajo le še sledovi izvršenega nasilja, kot so komaj zaznavni ognjeni zublji, prebodena sokolica ali glava mrtve srnjadi.

Nasilje se tako razkriva kot sistemski proces, razvezan od enega samega, jasno določljivega povzročitelja. Postopna razgradnja prizora in fragmentacija slikarske podobe, ki ju umetnik tokrat dosega predvsem z barvo in vse redkejšo uporabo maskirnih trakov, delujeta kot analogija razpršitvi odgovornosti v sodobnih sistemih nadzora in upravljanja. Nasilja tako ne poganja več sovraštvo, temveč hladna racionalnost postopkov, protokolov in administrativnih mehanizmov, ki delujejo v ozadju, pogosto v imenu varnosti in učinkovitosti.