Tomaž Furlan je uveljavljen vizualni umetnik, ki v svojem delu na humoren in (samo)ironičen način raziskuje vpetost posameznika/delavca v družbena in ekonomska razmerja, s poudarkom na repetitivnosti, rutinskosti in nesmiselnosti vsakdanjih (delovnih) procesov. Pri ustvarjanju svojih del že vseskozi uporablja raznolik odpadni material, ostanke in odslužene predmete, ki jih zadnja leta kombinira z bolj homogenimi kiparskimi tehnikami, kot je vlivanje betona in klesanje kamna. Čeprav k ustvarjanju pristopa konceptualno, v praksi deluje inženirsko, saj njegov ustvarjalni proces vključuje izdelavo raznih mehanizmov, uporabo digitalne tehnologije ter širok spekter obrtniških znanj in rokodelskih veščin. Dela, ki nastanejo skozi ta proces, so multifunkcijska in gledalca nagovarjajo k aktivnemu sodelovanju, preizkušanju in uporabi, s tem pa ga spremenijo iz pasivnega opazovalca umetnine v njen sestavni del.

Na tokratni razstavi umetnik predstavlja izbor del iz svojega opusa, ki jih povezuje lokacija v življenjskem prostoru običajnega delovnega človeka. V njih gledalec na prvi pogled vidi stol, kanape, straniščno školjko, komplet delavske obleke in orodja ter osla kot tradicionalno transportno žival. Rdeča nit, ki povezuje vse to, je – prosto po Marxu – (re)produkcija delovnega človeka, saj nas popelje skozi njegov vsakdan, ki vključuje tako delo kot t. i. prosti čas, saj mu ta, zapolnjen s počitkom in prehranjevanjem, zgolj omogoča delo še naprej. Vendar pa bližji pogled pokaže, da vsako od razstavljenih del ni samo to, kar se kaže, ampak ima še neko dodatno, obratno sorazmerno funkcijo. Stol denimo tistemu, ki na njem sedi, omogoča brcanje stoječega pred sabo in s tem pomikanje naprej. Uporabnik kanapeja z vrtenjem ročev, gibanjem, ki spominja na veslanje, poganja obračanje denarja, skritega v mehanizmu zadaj. Školjka z vtičnico na dosegu roke zagotavlja uporabniku, da je tudi med izločanjem, ki je eno redkih, če ne edino dejanje, ki je izvzeto iz produkcijskega procesa (kar na nek način potrjuje tudi reklo, da gre še cesar tja peš), prisoten prek izbrane elektronske naprave. Delavski komplet ima v rokave kombinezonov vgrajene ekrane z navodili za delo. Osel, ta pregovorno vzdržljiva delovna žival, pa se izkaže za neuporabnega, saj zaradi pik na povsem belem telesu deluje bolan ali vsaj okrasen.

Vsem razstavljenim delom je torej skupen funkcionalni obrat, ki potencialno spremeni pozicijo uporabnika, saj delavec lahko stopi na mesto priganjalca, nadzornika, špekulanta, dobičkarja, celo lastnika produkcijskih sredstev. Na vsakem mestu je njegovo najpomembnejše vprašanje to, ki ga ponuja razstava. A (kdo sploh kaj) dela? je vprašanje, ki nenehno muči lastnika produkcijskih sredstev. A dela?, se zaskrbljeno sprašujejo delavci/potrošniki ob nakupu vse slabših produktov. A dela?, povprašujemo drug drugega uporabniki sistemov državne birokracije, zdravstvenih storitev, komunikacijskih sredstev, javnega prevoza... A dela? je v sodobni družbi dela, kjer je posameznik vpet v številne sisteme in delovne procese ter odvisen od vrste aparatov, strojev in podpornih naprav, temeljno eksistencialno vprašanje.