Kara Marušič v delu Z vznožja postelje postavi začasno konstrukcijo – kvader iz zaves, prostor, v katerem biva in v katerem se odvija njeno umetniško delovanje, kadar ga opravlja v svojem stanovanju. Vloga zaves je dvojna. Vzpostavljajo krhko razmejitev njene garsonjere tako, da bi v njej umetniško delo lahko bivalo izolirano od njenega življenjskega prostora. Hkrati pa zavese kažejo na nezmožnost izboriti si stalen prostor in čas za umetniško delo. Njeno umetniško delo se pogosto odvija na robu postelje. Postelja se vzpostavi kot kompromis, območje vznožja postelje pa kot najbolj minimalno območje, ki je še lahko namenjeno umetniškemu delovanju. Slednje v prepletu z administrativnim delom prehaja od tesnobnega sanjarjenja k skorajšnjemu počitku in nazaj k odpisovanju na elektronska sporočila in druga opravila, ki so dovolj preprosta, da jih lahko opravlja utrujena. 

Po koncu razstave ali ko mora prekiniti ateljejsko delo, ker mora obesiti perilo ali se pripraviti na odhod v službo, lahko tanko tkanino zloži in pospravi v preda