V razstavi KEVDR se umetnica ukvarja s konzervacijo slikarskih materialov, orodij in ostankov umetniških del, ki v ateljeju čakajo, da bodo razstavljena ali prodana. Našteto konzervira v olju – mediju, ki ga uporablja tudi v svoji slikarski praksi – in zapre v kozarce za vlaganje. Te opremi z etiketami, ki popisujejo vsebino kozarcev. Kevdr oziroma kevder je klet ali shramba, ki je vkopana v zemljo.

Tehniko, ki se je umetnica poslužuje, običajno uporabljamo za vlaganje pridelkov z domačega vrta ali sadovnjaka. Umetnici je ta način konzerviranja sadja in zelenjave poznan, saj ga uporablja tudi. Z njegovo uporabo umetnica počasti vez s svojimi koreninami, hkrati pa ustvarja avtobiografski zapis svojega delovnega prostora ter pridelkov in ostankov svojega dela.

Z zamenjavo naravnih pridelkov z izdelki, ki jih porodi njena umetniška praksa, umetnica rekontekstualizira proces, ki je bil do nedavnega del mnogih nalog, ki jih uvrščamo pod pogosto nevidno in neplačano reproduktivno delo, najpogosteje naloženo ženskam. S tem je umetniška praksa premeščena v kontekst nujnega, kakor je nujna pridelava in zagotovitev hrane za zimo ali celo za neko daljše, bolj nedoločno in negotovo obdobje.

Mnoštvo kozarcev tvori arhiv ateljejskega dela, ki je organiziran tako, da ne vzpostavlja hierarhije med orodji za delo (čopiči, tube oljne barve), materiali, ki še nimajo avtorskega pečata (npr. grundirana platna), dokončanimi deli in ostanki ter smetmi. Umetnina in umetniško delo ostaneta prepletena.

Hkrati se umetnica ukvarja z ohranjanjem umetniškega delovanja in preizkuša, ali je efemernost procesa mogoče zaobjeti in shraniti v steklenem kozarcu. S tem dejanjem raziskuje, kako ohraniti in zaobjeti umetniški proces v obliki statične točke, ki si jo lahko ogledujemo in jo analiziramo brez podrejanja poteku umetniškega delovanja. Gledalka je ob ogledu razstave soočena s potencialom popolnega uvida v ta intimen proces, kar pa se izkaže za nemogoče in reduktivno pričakovanje.