PEGLEZEN IN BIČ sta predmeta, ki predstavljata izhodišče in osrednjo temo razmišljanja Klavdija Slubana. Prvi (peglezen) predstavlja simbol preživetja in življenja, drugi (bič) simbol trpljenja in kaznovanja, smrti. Peglezen t. j. likalnik, ki ga je njegova lastnica ne zavedajoč se zakaj, vzela s sabo na mučno pot v italijansko taborišče. Z likanjem oblačil je svojo družino obvarovala pred ušmi in stenicami, v zameno za hrano pa je likala tudi oblačila ostalih taboriščnikov in osebja. Na druga strani bič italijanskega paznika Vincenza Cuiulija, s katerim se je izživljal in kaznovali internirance. Bičal je celo do smrti. Klavdij Sluban ustvarja serijo fotografij, ki še nikoli ni bila predstavljena javnosti in obravnava spomine svojih prednikov na obdobje fašističnih taborišč Rab in Gonars. Leta 2022 se je Klavdij Sluban srečal s sedemnajstimi bližnjimi in daljnimi sorodniki z območja Starega in Novega Kota (Binkla), ki so se iz taborišča vrnili. Spoznal in dokumentiral je njihove zgodbe. Preživete grozote je mnogokrat težko ubesediti, zato Klavdij Sluban uporablja jezik tenkočutnega in spoštljivega fotografa. Z neverjetnim občutkom za sočloveka in poistovetenja s posameznikom se je, kot že mnogokrat prej, odpravil na pot. V mrazu, sredi zime je prehodil pot, po kateri so se preživeli taboriščniki vračali domov. Pot, po kateri v taborišču umrli niso nikoli stopali. Pot iz Gonarsa do Starega in Novega Kota. Intenzivnost doživetja, izkušnje in krajev lahko doseže le v samoti in tišini. Le s poglobitvijo vase pa je mogoče razumeti druge. Sam večkrat pove, da ustvarjalnost izhaja iz rane, ki jo je treba obdelati. Kot bi nase prevzel težo bremena prednikov z zavezo, da se tega dela zgodovine ne sme nikoli pozabiti. S pristopom in v jeziku, ki zaznamuje njegov celoten ustvarjalni opus. Serija novo nastajajočega projekta je osebna in povezana z ožjo in širšo družino, pri kateri kot popotnik sveta vedno najde zatočišče in popolno sprejetje.