Tadej Vaukman (r.1984) je nazadnje razstavljal v Galeriji P74 leta 2020, neposredno po vrnitvi iz njujorške rezidence ob Nagradi skupine OHO. Tedaj je v knjigarni po naključju naletel na knjigo Davida Michaela Wojnarowitza Weight of the Earth. Ameriškega umetnika prej ni poznal, vendar je njegova avtobiografija s transkripcijami zvočnih posnetkov nanj naredila izjemno močan vtis. Poistovetil se je z atmosfero, ki prežema knjigo. Wojnarowitz  se je snemal v svoji sobi, v istem mestu, osamljen, celo bolan. To delo predstavlja izhodiščno točko novega projekta in trenutka, ko je Tadej Vaukman sprevidel, da mora stopiti korak naprej. Medij knjige mu je bil vedno blizu, saj je svoje fotografije večkrat predstavljal v fanzinih ali knjigah umetnika.

Sledila je fotografska serija avtoportretov, novost pa predstavlja neposreden fizični poseg v fotografijo. Avtor je na fotografijo nanesel debele nanose mešanice barve in telesne tekočine, ki v slojih  prekrijejo obraz. Gre za eksperimentiranje s tehniko, s katero ustvarja minimalne razlike istih motivov. Spontanost in necenzuriranost nam vzbujata občutek, da smo znotraj pripovedi. Prevladuje nelagodje, saj se nam zdi, da opazujemo nekaj, česar ne bi smeli.

Fotografija Tadeja Vaukmana je neposredno povezana z idejo minevanja in smrti, saj podobe prej ali slej predstavljajo mrtvo materijo.Gre za njegov osebni pogled na dogodke, ki so ga najmočneje zaznamovali. Vzgajali so ga stari starši, njihov odnos je bil zaznamovan z rutino, zvestobo, kompromisi in ljubeznijo. Če smo v prejšnjih serijah in projektih gledali širšo sliko avtorjevega življenja, njegovo socialno in družbeno okolje, se sedaj bolj posveča sebi samemu. Fizično poseganje na fotografske podobe, geste ali pisave lahko povežemo z lastnim izpostavljanjem, najočitneje pa to izpostavlja z repetitivnim motivom avtoportreta.