Razstava MOSAIC MOMENTS OF TIME združuje devet slovenskih umetnikov in umetnic (Suzana Brborović, Gašper Capuder, Jon Derganc, Ana Janež, Lenart Miklaužič Kirbiš, Staš Kleindienst, Zmago Lenárdič, Anastazija Pirnat, Nataša Prosenc Stearns) s sodobnimi likovnimi deli, nastalimi v zadnjih letih. Razstava izhaja iz skupnega izhodišča – časa – vendar ga ne razume kot enotno, linearno kategorijo, temveč kot razpršen, večplasten in fragmentiran pojav, ki se razkriva skozi različne likovne pristope, poetike in vsebinske poudarke.
Naslov razstave namiguje na mozaik kot strukturo, sestavljeno iz posameznih delcev, ki šele v celoti tvorijo pomen. Podobno tudi čas v razstavljenih delih ni enoznačen in površinski: pojavlja se kot trenutek, sled, spomin, ponavljanje ali prekinitev. Ta dela niso nastala z umetnikovim razmišljanjem o času, ampak je čas stranski produkt ujet v ta dela. Vsako delo predstavlja samostojen "trenutek časa", hkrati pa v dialogu z drugimi deli soustvarja širšo podobo sodobnega doživljanja časa.
Nekatera dela se osredotočajo na čas znotraj slike – na likovni ritem, trajanje pogleda, plastenje in sledi ustvarjalnega procesa. V teh delih čas ni zgolj tema, temveč je vpisan v samo strukturo podobe: v ponavljanju, zgoščevanju, raztapljanju ali zamrznitvi forme. Slika postane prostor, kjer se čas nalaga, razkraja ali ustavlja.
Druga dela (predvsem figuralna) odpirajo vprašanje sodobnega časa kot družbenega in okoljskega fenomena. Ukvarjajo se z občutkom pospešenosti, negotovosti in krhkosti, ki zaznamujejo naš vsakdan. Ekološka vprašanja, odnos do prostora, potrošnje in minljivosti naravnih virov se prepletajo z razmislekom o odgovornosti posameznika v času globalnih sprememb.
Pomemben del razstave predstavljajo tudi intimnejši, osebni pogledi na čas – spomini, otroštvo, vsakdanji prizori, ki nosijo sled nostalgije, ironije ali tihega nemira. Ti motivi časa ne obravnavajo kot abstraktni pojem, temveč kot nekaj globoko izkustvenega, zaznamovanega s čustvi, telesnostjo in individualno zgodbo.
MOSAIC MOMENTS OF TIME tako ni enoten odgovor na vprašanje časa, temveč odprto polje razmisleka. Razstava gledalca vabi, da se med deli giblje kot skozi mozaik različnih časovnosti – da se ustavi, primerja, povezuje in predvsem ozavesti lastno pozicijo v sodobnem času. V raznolikosti pristopov se razkriva skupna točka: čas kot temeljna izkušnja, ki oblikuje naš pogled na svet, umetnost in nas same.