Laž je neresnična izjava s katero namenoma zavajamo javnost. V moderni zgodovini je bila sintagma velika laž načrtno uporabljena za popačenje resnice v času pred drugo svetovno vojno. Adolf Hitler je Žide označil za velike lažnivce, to tehniko so uporabili nacisti in Joseph Goebbels. Svet postaja vse temnejši. Njegovo negotovost, relativnost in pomanjkanja lastnih stališč, ni težko omamiti s podobami vsiljenih dvomov. Polja laži so široka in zadevajo vse sfere družbenega življenja, najočitneje v političnem življenju. Gre za novo epistemologijo dvoma, ki z retoriko osebnih žalitev nikoli ni skrival, da je zgolj oblika diskreditacije.

Podobno je bilo dogajanje v času nedavnih ameriških volitev. Širitev lažnih novic in dezinformacij je omogočil razvoj novih tehnologij in umetne inteligence. Čeprav se je sam termin vzpostavil šele leta 2012, je že od nekdaj del medijske sfere. Razprava o lažnih novicah in dezinformacijah se je dokončno globalizirala prav z Donaldom Trumpom.

Tkivo civiliziranih družb tvorijo mreže družbenih institucij, tudi muzejev, ki odpirajo razpravo o njihovi vlogi, reviziji zgodovine, kolonizaciji umetnosti ipd. Nedavno prevedena knjiga Brutalni muzej Dana Hicksa, je politični manifest, ki poziva odgovorne k prekinitvi lažnih praks, s katerimi je  zahod opravičeval krvavo kolonialno zgodovino. Brutalni napad, ki se je zgodil po bruseljski konferenci leta 1874, ko se je Velika Britanija zavzela za »humanizacijo vojne« je v zgodovino zapisan kot nasprotje vseh humanističnih pobud, saj gre za enega najbrutalnejših napadov na afriška ljudstva. Ta publikacija je nedvomno vzpodbudila razpravo o družbeni vlogi muzejev nekoč in danes ter njihovo neposredno povezavo s politiko

Aktualna razstava Laž sopostavlja periferna dela popularne kulture, glasbe, moderne umetnosti in sodobne umetnosti – od petdesetih let dvajsetega stoleta, do danes.