Z vzorci, črtami in pomenljivimi obrisi umetnica gleda, razmišlja, preverja in tipa, da bi z likovnimi sredstvi predočila daljne in njej bližnje kulture, ki govorijo samo en jezik, to je jezik ljudi, človečnosti. Analizira in sintetizira utrip t. i. genius loci in genius seculi; duha kraja in časa. Magična črta izriše konture teles in pomenljive vzorce; ti imajo v afriški kulturi posebne pomene, približajo nam življenje. So nosilci posebne biološke/življenjske in etične simbolike ter sredstvo za razumevanje bližnjega, tudi vplivanja nanj. Portreti ljudi, ki jih umetnica pozna in so ji blizu, so zaradi barv in vzorcev polni resničnega življenja, pa naj se na videz zdi, da portretiranci samo pozirajo v položaju počitka in premišljevanja ... Žive slike/portreti živijo svoje lastno življenje in na poseben način nagovarjajo gledalce; zapredejo nas s posebnimi nagovori, mi pa se odzivamo skozi lastno optiko, z (ne)vajenimi načini gledanja, ki jim vedno pridamo še del sebe. Razumemo jih v kontekstu prostora, časa in družbenih premen. Kažejo se skozi specifične poglede na življenje, nazore, družbene norme, kulturo.

Tjaša Rener je potegnila nevidno, a vseprisotno nit med magičnimi lastnostmi snovi, med materijo in utripanjem življenja. Vsakdanji predmeti in tekstilije so povezani z zemljo in življenjem, tako kot so okrasje in maske z mitologijo in obredi iniciacije. Oblačila s posebnimi vzorci in drugi pridatki označujejo kulturo, pripovedujejo zgodbe in nas uvedejo v razumevanje mitov. /.../