Razstava Umetnost je vedno naslednja možnost prinaša retrospektivni vpogled v sedem desetletij ustvarjanja priznanega umetnika Yoshia Nakajime. Nakajima je bil med prvimi performerji hepeningov iz legendarne tokijske avantgardne scene 60. let minulega stoletja, zelo močan vpliv na njegovo ustvarjanje pa je imelo gibanje Fluxus. Opus Nakajime izraža vero v posameznika in človeštvo.

Yoshio Nakajima, rojen leta 1940, je pri štirinajstih letih pobegnil od doma, da bi sledil svojim sanjam in postal umetnik v Tokiu. Izobraževal se je na večerni šoli in tečajih umetnosti ter obiskoval odprta predavanja, denimo Johna Cagea. V tem obdobju se je seznanil s predstavniki gibanja Fluxus in tudi s skupino Gutai. Leta 1957 je začel izvajati performanse in kmalu je postal močno vpet v danes legendarno tokijsko umetniško sceno.

Nakajima je leta 1964 odšel v Evropo študirati na rotterdamsko umetnostno akademijo. Zaradi predhodnih izkušenj s performansi v Tokiu je na nizozemski alternativni kulturni sceni hitro zaslovel. Med drugim je sodeloval z ustanovitelji amsterdamskega gibanja Provo (provokacija), katerega zapuščina ima danes kultni status. Nakajima se je leta 1965 preselil v Antwerpen, kjer je skupaj s Hugom Heyrmanom, Panamarenkom in Woutom Vercammenom vpeljal hepening.

Po spletu naključij je Nakajima leta 1966 obtičal v Göteborgu na Švedskem, a se je tudi v skandinavsko alternativno umetniško skupnost hitro vključil. Leta 1972 je bil eden od ustanovnih članov umetnostnega centra Ubbeboda, ki je deloval v majhni vasici na jugu Švedske. Center ni imel ne organizacije, ne direktorja, ne financiranja, v skladu s svojim umetniškim konceptom je z občinstvom komuniciral prek poštne umetnosti (mail art), plakatov, idej in znotraj izbranih umetniških omrežij. Med letoma 1972 in 1977 je vas obiskalo na stotine umetnikov z vsega sveta, da so skupaj z Nakajimo izvajali krajinske umetniške projekte, vezane na določen prostor (site-specific land art), razstave in performanse.

Razstava Yoshia Nakajime v Galeriji Vžigalica združuje izbrana umetnikova zgodnejša dela z njegovo aktualno umetniško prakso, za katero je značilna izrazita večmedijskost. V slednji se slike in performansi spletajo v proces, v katerem med življenjem in umetnostjo ni več jasne ločnice.

Vendar njegovi zreli performansi v primerjavi z zgodnjimi razkrivajo tudi spremembo perspektive. Na začetku je izpostavljal grožnje, ki so prežemale Zemljo: prihajajočo katastrofo, onesnaževanje, stres zaradi potrošništva itd. V sodobnejših performansih pa poudarja predvsem zaščito Zemlje in človeškega življenja skozi vero v umetnost, in to z zanosom misijonarja ali šamana.

Razstava želi navsezadnje predstaviti umetnikov univerzum, ki se razvija že sedem desetletij. Univerzum, v katerega Nakajima vztrajno vabi obiskovalce, da ga izkusijo. Naslov razstave –Umetnost je vedno naslednja možnost– izhaja iz njegovega umetniškega misijonarstva in vere, da lahko umetnost pomaga spremeniti posameznika in da te spremembe lahko vodijo v boljši jutri.