Letos mineva dvajset let od smrti Igorja Zabela (1958–2005), umetnostnega zgodovinarja, kustosa in vsestranskega intelektualca, ki je s svojim angažmajem bistveno in večplastno zaznamoval umetnostno polje. Njemu v spomin 24. septembra 2025 odpiramo razstavo Nerazložljiva odsotnost. Po sledeh kuratorske prakse Igorja Zabela, ki bo na temelju izbranih Zabelovih razstav reflektirala ideje in prijeme, ki jim je sledil v svojem kuratorskem delu.

Kustos in teoretik (čeprav se je sam nerad tako opredeljeval) Igor Zabel ostaja v spominu slovenskega umetnostnega prostora priljubljena osebnost, njegova odsotnost pa ostaja vpisana v naši skupni zavesti. Kljub temu da je ključno opredelil premik umetnostne paradigme v slovenskem okolju proti sodobnosti, je s svojim angažmajem nastopal kot povezovalna figura in v svoji praksi prepletal različna umetnostnozgodovinska obdobja in umetniške prijeme, pri čemer je bil zmožen tvoriti produktivne povezave tudi med umetniškimi praksami, ki na videz nimajo istih kontekstov. Zabel je bil neutruden iskalec novih branj umetnostnih fenomenov, v svojem delu pa je sledil umetnosti lastni logiki, neposrednosti njenega nagovora in njeni zmožnosti tvorjenja lastnih sistemov in jezikov.

To je opredelilo tudi njegov kuratorski pristop, poklon kateremu je razstava Nerazložljiva odsotnost. Zabelovo delo je temeljilo na iskrenem osebnem angažmaju, neposrednosti dialoga z umetniki in vpenjanju v njihov miselni svet, pogosto je gradil na efemernem, nematerialnem ter odkrival umetnost v vsakdanjem in izmikajočem se. Tem parametrom sledi tudi naša razstava: na osnovi petih razstav, ki jih je v sodelovanju z umetniki pripravil Zabel, Nerazložljiva odsotnost izpostavlja pet za njegovo kuratorsko prakso specifičnih prijemov na način, ki ni dokumentaren, temveč se želi tem specifikam približati tudi z enotno postavitvijo. Razstava vključuje tudi umetniško-razstavni projekt kanadskega umetnika in kuratorja Christopha Barbeauja MG-1997-PRED-45, ki subtilno reflektira Zabelovo razstavo Nerazložljiva navzočnost (Kustosova delovna soba) in preko nje njegovo kuratorsko prakso na način integriranega poročevalca. V ta specifični zemljevid Zabelove prakse, topografijo »pozitivne negativitete«, vstopa obiskovalec kot iskalec, ki z abstrahiranimi elementi Zabelovih postavitev poustvarja sestavljanko kuratorjevih interesov.