S prefinjeno krhkostjo liričnih pokrajin telesa in duše je intimna melodióznost Nataše Segulin in Maje Šivec z razpiranjem svetlobnih metafor, ki netijo požare v gnezdih njunih umetniških izrekanj, prerasla v razsežnost življenja z vsemi padci in vzponi. Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo dveh fotografinj, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih sveta. 

Včasih je dovolj en sam pogled, ki v razprti goloti odkrije daritev stvarstva, in je hkrati zanosni minuciózni spev bivanju izpet z najtanjšim sijem, ki gnezdi v prikritem pogledu.

Preplet teh fotografij postane njuna skupna oda življenju.