Ujeta voda in Trenutek reke po klasifikaciji Andreja Špraha sodita v kategorijo pejsažnega dokumentarca. Ujeta voda pripoveduje o zgodovini vodnih zajetij čezmejnega goriškega krasa, od vodnjakov do vodovoda. Med prvo svetovno vojno je bil Kras pomembno zaledje za avstro-ogrsko vojsko, zlasti ob bojiščih na soški fronti, kar je botrovalo nastanku vojaške logistične infrastrukture, med katero je bil tudi vodovod. Trenutek reke se po drugi strani osredotoča na tok reke Soče ter različne načine njene uporabe in prisvajanj. Film z mnogoglasjem preseže vsakršno individualno razumevanje oziroma prilastitev Soče in se s tem približa perspektivi same reke.

Pri tem je vidna tudi pomembna razlika v sami formalni zasnovi obeh filmov. Če je Ujeta voda – ki se posveča načinom, s katerimi si ljudje uredijo dostop do vodnega vira – posneta v statičnih kadrih in z naborom govorcev, ki se v filmu pojavijo večkrat, je Trenutek reke s svojo strukturo že veliko bolj podoben toku. Začetni kadri so posneti z dinamično kamero iz roke, v filmu se ne ponovi niti en govorec, vsak pa predstavi neki povsem novi vidik Soče: od načrtov grajenja hidroelektrarn, kajakaštva, ekologije in onesnaženja, staroverstva, biodiverzitete, živali, ribolova in skrbi za ribjo populacijo, nadzora vodostaja, umetniškega ali povsem osebnega navdiha.

Z množenjem pokrajin in govorcev film povsem dehierarhizira kakršnokoli prevladujočo linijo naracije o Soči ali kakršenkoli specifičen način njenega prisvajanja ali uporabe – in ravno s tem postopkom najbolje pusti govoriti ravno Soči sami: Resnica o Soči je v najboljšem primeru zgolj posamična gesta njene prisvojitve in ravno s pomnožitvijo teh gest avtorici najbolj učinkovito pokažeta, kako je reka vedno nekaj več, tako od posamezne resnice kot tudi od celotnega skupka perspektiv. Čeprav je več govorcev prisotnih že v Ujeti vodi, se zdi, da tok zares steče šele s Trenutkom reke, ki je dobil naslov po besedah staroverca Antona Juga Kopoviščarja: »Led je zamrznjen trenutek reke, / šele ko bo sonce ukazalo, / bo lahko stekel proti morju.«

Robert Kuret

Po projekciji sledi pogovor z Anjo Medved in Nadjo Velušče