Film Moja meja je nastal v času, ko se je zdelo, da bo meja med staro in Novo Gorico kmalu le še spomin. Gre tudi za prvi film avtorskega tandema, kjer je prisotna zgodba njune družine, ki jo pripoveduje Nadja Velušček in ki je obenem tudi zgodba marsikaterega Primorca: njena mama je bila Goričanka, oče pa je bil iz vasi Plave ob Soči v občini Kanal. V Plave se je preselila ravno leta 1947, ko so 15. septembra začrtali mejo po Pariškem mirovnem sporazumu: gibanje civilistov je bilo nato naslednji dve leti strogo prepovedano, ker so oblasti šele vzpostavljale mejni režim, nadzor in dokumentacijo, prestop pa je bil mogoč le z vojaškimi dovoljenji, ki so bila civilistom praktično nedostopna.

V Jugoslaviji se je po vojni veliko gradilo in eden ključnih deležnikov pri tem je bil Salonit iz Anhovega, proizvajalec cementa z dodanim azbestom, ki se nahaja le štiri kilometre severno od vasi Plave. Film Beli oblak predstavlja hude zdravstvene posledice za tamkajšnje delavce, njihove pripovedi pa kontrastira s prizori iz promocijskega filma Obsoški orjak (1971), ki predstavlja tovarno v času strmega vzpona in naraščajočega mednarodnega ugleda. Film Beli oblak je nastal v sklopu mednarodnega projekta o kršenju človekovih pravic na pobudo festivala Pravo Ljudski iz Sarajeva, ker pa filmski omnibus ni bil realiziran, je Anja Medved film dokončala kot samostojen projekt in se z njim pridružila civilni iniciativi v Posočju.

Če so prizori iz Obsoškega orjaka v obeh filmih uporabljeni na način, s katerim se – kot zapiše Šprah – »spodjeda njihova izvorna pomenskost«, pa se v Moji meji znajdejo tudi podobe iz družinskih albumov ter posnetki iz vsakdanjega življenja, ki simultano slikajo čas kot podobe, izvzete iz propagandnega filmskega gradiva. Kažejo namreč – kot večkrat poudarjata Anja Medved in Nadja Velušček – da se vsakdanje življenje med »veliko zgodovino« ne ustavi.

Po projekciji sledi pogovor z Anjo Medved in Nadjo Velušček.