Cikel AVANTGARDEN, ki ga od leta 2018 ustvarja multimedijska umetnica Tanja Vujinović in je zasnovan kot serija igričarskih ekosistemov, je interaktivna celostna umetnina. Tvorijo jo virtualni sintetični svetovi, v katerih arhitektura, zvoki, videi in kiparske formacije ustvarjajo različna okolja – vrtove, klube, koncertna prizorišča, studie mode, igrišča, galerije in protolaboratorije, obiskujejo pa jih avatarji, na družbenih VR-platformah vpeti v kulturne dogodke in igre.

Z vračanjem k temam svojih zgodnejših del, kot je SUPERMONO (2009–2010), Tanja Vujinović obravnava igrače in lutke kot ene najzgodnejših človeških vmesnikov – kot objekte empatije, skrbi in projekcije, ki služijo za vajo v odnosih s svetom. Ta pristop odraža filozofijo Viléma Flusserja, zlasti njegovo razumevanje igranja in iger kot odziva na človekovo »vrženost« v svet, kjer človek, omejen z geografijo in življenjskimi zmožnostmi, skozi igro razvija domišljijo in raziskuje alternative realnosti. Znotraj AVANTGARDNA igra ni zabava, temveč način orientacije – aktivna strategija za navigacijo po tehnološki, ekološki in družbeni kompleksnosti.

Fizične galerije AVANTGARDEN ne obravnava kot nadomestek virtualnega prostora, pač pa jo razume kot fizični vmesnik, prevodnik in portal v kompleksna digitalna okolja. Galerija postane vstopna točka za utelešeno izkušnjo, kjer obiskovalci srečujejo fragmente, projekcije, površine in vmesnike svetov, ki sicer obstajajo znotraj omrežnih in virtualnih platform.

AVANTGARDEN 3.0 je najaktualnejše operativno okolje, oblikovano z logiko iger, digitalnih okolij in spekulativnih ekologij, v tokratni verziji razstave pa se osredotoča bolj na njihove prebivalce, tako imenovane BIOME, bitja, ki jih določa njihov virtualni habitat, prav tako ustvarjen s strani umetnice. BIOMI so lutke, igrače. So sodobni spremljevalci, afektivni akterji, ki delujejo bolj kot čustveni in družbeni vmesniki, psihološki pomočniki, na katerih, podobno kot na ljudeh, živijo organizmi. Ti jim dajejo značilne poteze. Te teksture in nevidne prebivalce, naseljene v »koži«, raziskuje serija avatarjev, imenovanih HYPERMASK. Površine delujejo kot vmesniki med notranjo logiko virtualnih okolij in njihovo zaznavno pojavnostjo ter razkrivajo BIOME kot živa in minljiva telesa.

Dodatni vidiki svetov se razkrivajo v podpoglavjih ONENESS, AVANTGUARDIANS in EYE, ki v fizičnem prostoru galerije skozi videoprojekcije in na zaslonih predstavljajo raznovrstne osebnosti. Prevod gibljive digitalne plastike v zamrznjeno podobo se zaključi s projektom DELTA, kjer se po principu razširjene resničnosti sintetična bitja materializirajo kot zamrznjeni trenutki prehoda med virtualnim in otipljivim stanjem ter sklenejo lok med nematerialnim ustvarjalnim procesom in taktilno prisotnostjo.

Vse več realnosti pred materializacijo že obstaja v digitalni obliki, kar ustvarja večplastno razširjeno resničnost. Njeni simulakri vse bolj napolnjujejo in oblikujejo tudi naše osnovno življenjsko okolje, in to ne samo na predmetni in infrastrukturni ravni, ampak tudi skozi družbene odnose in identitete, ki v polju virtualnega svoj idejni načrt za ustvarjanje najdejo včasih v svobodni, nebrzdani kreativnosti, drugič v begu iz vsakdana.