V okviru umetniškega raziskovanja biokibernetskih sistemov in biopolimerov Vivien Roussel v tokratnem projektu raziskuje odnose med človekom, strojnim zaznavanjem in živim mikrobnim organizmom. V projektu, ki tematizira tehnofilne življenjske oblike in računalniške sisteme, kombuča – simbiotska kultura bakterij in kvasovk (SCOBY) – prevzema vlogo liminalnega vmesnika, prek katerega stopamo v stik z nečloveškimi oblikami inteligence.

Živi sistemi, za razliko od ljudi, prostor in čas dojemajo na svojstveno drugačen način. Različne žviljenske oblike se razvijajo v sebi lastnem tempu, ki ga oblikujejo fizikalni zakoni, metabolični ritmi in senzorične omejitve. Biološko omejeno človeško zaznavanje ponuja le delno in pristransko razumevanje živega sveta. Sodobno računalništvo v veliki meri deduje te omejitve in daje prednost hitrosti, abstrakciji in nadzoru, medtem ko izključuje počasne, stohastične in materialne oblike kognicije.

V postavitvi ‘asinhrona {kombuča}’ s senzorji zaznana prisotnost obiskovalca sproža osvetljevanje kombuče in vpliva na njeno presnovo in bioelektrično aktivnost. Električna nihanja se neprekinjeno merijo in upodabljajo kot vizualizacija v realnem času – ki je hkrati znanstvena in hermenevtična. Z umikom obiskovalca svetloba zbledi, živi sistem pa se vrne k lastnim ritmom in ponovno umiri signal.
Kombuča tu ni pasivni substrat, temveč deluje kot živi rezervoar: prilagodljiv, nedeterministični sistem, ki dražljaje obdeluje skozi lastno notranjo dinamiko. Projekt, navdihnjen s kibernetiko in rezervoarskim računalništvom (reservoir computing), zavrača interakcijo, temelječo na ukazih, temveč spodbuja medsebojno uglaševanje. Ljudi in stroje vabi, da se prilagodijo časovnosti organizma, namesto da bi ga silili v izračunavanje po meri človeška. Kombuča se ne zgolj odziva na spremembe, temveč se z rastjo v njeni obliki kaže materialna sled preteklih interakcij – biološki spomin, v katerem debelina, tekstura in struktura beležijo kopičenje srečanj. Rast deluje kot živ arhiv, kjer je komputacija zapisana v snovi in ne v abstraktni kodi.

Avtor s projektom odpira liminalni prostor, kjer interakcija ne temelji več na prevladi ali optimizaciji, temveč na pogajanju med različnimi ravnmi življenja. Namesto komputacije po meri človeka avtor predlaga biokibernetiko kot sredstvo za zaznavanje, povezovanje in soobstoj z oblikami inteligence, ki delujejo onkraj človeškega razumevanja.