Vsakodnevna dejanja, načini vedenja in organiziranja, pogosto delujejo povsem nevtralno, dokler jih ne obravnavamo kot strukture z lastnimi pravili in učinki. Raziskovanju in delovanju psiholoških mehanizmov subjekta ali subjektov se v svoji praksi posveča umetnica Pika Basaj. Z gestami performativnega umetniškega izražanja vzpostavlja rituale in obredne prakse, ki zagotavljajo okvir za raziskovanje načina delovanja, odnosov in performativnosti vsakdanjika. Svoja dela materializira v formatu prostorskih instalacij, kjer se performativnost njene prakse razširja tudi v druge medije.

Delo stol – odločitev // misel – vozel / (chair – decision // thought – knot) (2025–) za osnovno matrico umetniškega projekta jemlje algoritem, ki usmerja logiko umetničinega delovanja, načina organiziranja in vedenja. Algoritem predstavlja strukturni okvir znotraj katerega umetnica vsak dan izvaja performans in z njim oblikuje ritual. Vsak dan fotografira en poljubni stol in sprejme eno poljubno odločitev. Ritual dopolnjujejo trije dodatni kriteriji: predmet izbire, kamor spadata tako stol kot odločitev, se ne sme ponoviti, odločitev mora biti sprejeta spontano in znotraj določenega časovnega okvira.

Delo se vzpostavlja v dveh med seboj povezanih ravneh. Poleg vidikov umetničine dematerializirane prakse, algoritma, ki določa »personal durational performance«, projekt hkrati opredeluje tudi njegova materializacija v formatu prostorske postavitve, ki izhaja iz fragmentov in sledi vzpostavljenega rituala. Njeno delo je bolj kot fiksen format in galerijska predstavitev, fluidna in živa struktura, kjer zasebni performans služi kot orodje tvorbe dela, projekt pa tudi s svojim prevodom v fizični prostor nima lociranega konca ali pričakovanega rezultata. S prostorsko postavitvijo se izvajanje performansa za trenutek umesti v prostor in čas. Zaradi radikalnega povezovanja umetnostnega izražanja z življenjem in prepletanjem obeh vidikov v skoraj neločljivo celoto projekta ne moremo enačiti s klasičnimi postavitvami. Razstavni segment je zgolj stranski produkt. Deluje kot scenografija, ki namiguje na postopke in učinke tega, kar sicer zadeva umetnico, subjekt performansa. Med nenehnim prehajanjem med materialnim, nematerialnim, pravili in odločitvami se oblikuje prostor, kjer umetniško delo ni rezultat, ampak način delovanja.

Z natančnimi navodili, razčlenjeno strukturo in jasno opredeljenimi členi algoritma, delo deluje togo. Lahko bi razumeli, da je performativnost v tem kontekstu strogo določena in ne dopušča nepredvidljivosti ali odstopanj. Kljub rigidni strukturi pa je v delu prisotna spremenljiva komponenta. Novo in nepredvidljivo predstavljata in pogojujeta tako kriterij izbire stola, ki se ne sme ponoviti in sprejem odločitve, ki mora biti naključna, sprejeta spontano. Z iskanjem ravnovesja med spontanostjo in prisilo odločitve avtorica v ospredje zanimanja postavlja z odnosom do algoritma opredeljen način delovanja subjekta (nje same).

Projekt deluje kot nekakšen eksperiment, kjer se avtorica sprašuje, kam se proces izvajanja rituala in ponavljanje algoritma lahko usmerita ter kakšne učinke lahko sprožita. Z raziskovanjem tovrstnih psiholoških mehanizmov, ki jih uvajajo dosledno ponavljanje in zastavljena pravila, gradi topografije mentalnih prostorov. Algoritem se s ponavljanjem dnevnega rituala in jasno določenimi pravili kot nemerljiva sila iz okvirov projekta razrašča v umetničin vsakdan. Kako dolgo traja, da se določen učinek izvajanja rituala in z njim razširanja algoritma stabilizira? V okviru rituala sprva arbitrarno izbran stol postane znanilec algoritma, ki s svojo pogosto pojavnostjo neprestano preusmerja njen tok misli, listek v ustih pa jo priganja k sprejemu odločitve; oboje jo vodi in neposredno posega v njen mentalni prostor. Tam sproža frustracijo, kar zastavlja vprašanje – ali algoritem lahko sčasoma postane (umetničin) način razmišljanja in delovanja ter kaj to prinaša v odnosu do nje same in do okolice?