Umetniški projekti se včasih rodijo iz nepričakovanih vzgibov: iz nelagodja, radovednosti in celo dolgčasa. Tako se je Jernej Šimec prvič srečal z izginulo strugo reke Túrie v Valenciji – prazno, postopoma zaraščeno črto na robu mesta, ki je po poplavi leta 1957 in kasnejši preusmeritvi reke postala prostor pozabe. Presahla nekdanja struga, ujeta med dvema avtocestama in ločena od vsakdanjega mestnega življenja, je ustvarila občutek prostora, ki je fizično prisoten, a izrezan iz družbenega toka. Vzniknila je želja, da bi ta prezrti segment mesta ponovno umestil v družbeni kontekst in iz tega se je oblikoval projekt Un banc per a València (2024/2025).

Šimec se izbrani lokaciji ni približal prek vnaprej oblikovanega koncepta, temveč intuitivno in telesno. Začel je z risanjem zemljevidov, hojo, merjenjem poti s koraki in postopnim odpiranjem dostopov do prostora, ki ga je infrastruktura odrezala od vsakdana. Ta proces je bil dolgoročen in pogosto negotov; vodila ga je predvsem vztrajna potreba po razumevanju prostora skozi fizično prisotnost. Razstavljeni zemljevidi, filmski negativi in krajinske fotografije delujejo kot vizualni dnevnik tega iskanja – pričevanje o prostoru, ki ga je mogoče gledati, ne pa preprosto doseči. Razkrivajo, da je bil projekt od samega začetka predvsem proces približevanja prostoru. Umetnikov pristop se navezuje na dokumentarno fotografijo in na prakse urbanega raziskovanja, pri katerih premikanje skozi prostor postane metoda njegovega razumevanja in obenem način njegovega obstoja.

Klop, ki jo je umetnik izdelal v Lizboni in nato prenesel v Valencijo, je bila postavljena na zadnje mesto pred popolnoma zaraščenim odsekom struge. Ni bila zamišljena kot objekt, ki bi zahteval pozornost sam po sebi, temveč kot naprava za usmerjanje pogleda – točka ustavitve, ki je za trenutek osmislila prostor, ki ga je mesto opustilo. Praznina struge najde svojo vzporednico v razstavnem prostoru, kjer vse aludira na klop, ta pa je odsotna. Odnos do prostora se nadaljuje tudi v izbiri materialov, ki so bili nabrani v lizbonskem estuariju reke Tejo. Ti materiali izvirajo iz vulkanskih bazaltov, geološko povsem drugačnih kamnin, ki zaznamujejo okolico Valencije. Razlika ne vzpostavlja simbolne povezave med mestoma, temveč poudarja specifičnost obeh lokacij: vsaka reka nosi svojo lastno geologijo, svojo zgodovino in svoj način oblikovanja prostora.

Preko dolgotrajnega iskanja prostora in dokumentiranja procesa se Šimec umešča v tradicijo site-specific umetniških projektov, kjer je izbira kraja, odzivanje nanj in minljivost posegov enako pomembna kot končni objekt. Od šestdesetih let dalje prostor v umetniških praksah ni več razumljen zgolj kot prizorišče, temveč kot dejavnik, ki poseg oblikuje in usmerja. Umetniški posegi so tako podvrženi času, naravnim procesom in entropiji. Objekti v prostoru se spreminjajo ali izginejo, kar umetniku omogoča, da (ne)namerno preigrava paradigmo perpetualnosti umetniškega predmeta.

Po petih mesecih je poplava klop odnesla. Pričakovana, a vseeno prezgodnja vrnitev vode je potrdila, da je vsak poseg v krajino začasen. Minljivost pri tem ni izhodišče projekta, vendar je bila zaradi izbrane lokacije neizogibna okoliščina – nekaj, česar umetniški poseg ne more in tudi ne želi obvladati. Izginotje klopi zato ni označilo naznanilo  konca projekta, temveč njegov logični nadaljnji korak – prehod v fazo, v kateri odsotnost postane enako pomemben del objekta kot njegova nekdanja prisotnost. Razstavljeni materiali in dokumentacija tako ne delujejo kot rekonstrukcija, temveč kot sledi procesa: od prvega približevanja prostoru, do kratkega trajanja klopi in njenega izginotja v poplavi.

Un banc per a València odpira razmislek o tem, kako umetnost biva v nestabilnih, nedostopnih in spreminjajočih se krajih ter kako se delo nadaljuje, ko izgubi svojo materialno obliko. Temelji na povezovalni gesti med človeškim stikom, ki se sooča s prostorsko nedostopnostjo, in ponovnim prisvajanjem prostora, ki ga je narava vzela zase.