Dve skulpturi stojita kot mala varuha vhoda. V preteklosti bi oznanjala premoženje, kasneje kič, danes pa preprosto zasedata vlogo čuvajev praga. Vrata med njima vzpostavljajo tretji element, nekakšen prostor, v katerega obiskovalci vstopajo s svojimi pričakovanji, dvomi in željo po razlagi. Čeprav se umetnosti ne da razlagati z besedami. To ni končna ali dogmatična izjava, je bolj spomin na občutek tesnobe, ki nastane, ko moraš svoje delo upravičevati. Ko so estetske odločitve pod drobnogledom, ujete v sistem okvirjev, pričakovanj in določenih pomenov. Zdi se, da je ravno razlaga tista, ki bo vzela izhodišče dela. Njegovo nemoč, krhkost, ranljivost.