Razstava bo predstavila slike in risbe z motivi iz proizvodnje SIJ Metala Ravne, ustvarjene posebej za ta projekt. Velike in mračne proizvodne hale delujejo na obiskovalca nadrealistično in navdihujoče. Ostri kontrasti svetlobe in teme poudarjajo fotogeničnost industrijskih interierjev, ki spominjajo na prezrte periferne vedute, kakršne umetnik odkriva tudi na svojih potovanjih in jih prenese na platno. Posebno pozornost sta pritegnila jeklarna in kovačnica težkih odkovkov SIJ Metala Ravne.

Risbe nastajajo na prosojnem papirju s svinčnikom in flomastrom, pri čemer umetnik nikoli ne začne na belem papirju, temveč vedno nad fotografijo. S črtami izpostavi nekatere konture, druge pa zanemari. Njegov poseg v posneto fotografijo je zreduciran na vlečenje črt, poudarjanje določenih kompozicijskih elementov ali njihovo brisanje. Delo tako ostaja prenos podobe v drug medij in nikoli ne postane konceptualno. Štrukljeva risba je visoko estetizirana podoba razkrojene realnosti, v kateri komaj še prepoznamo izhodiščni motiv. Kljub temu obiskovalec ni prikrajšan za užitek opazovanja, saj bo razstava prikazala vse razvojne stopnje procesa nastajanja risbe, kar je razvidno tudi iz dela, ki prikazuje kovačnico težkih odkovkov SIJ Metala Ravne.

Način dela Mihe Štruklja je natančen in dolgotrajen, z današnjega vidika celo nekoliko anahronističen. S pomočjo mreže – modernističnega slikarskega pripomočka – fotografske podobe spremeni iz topografskih zapisov v visoko estetizirane umetniške izdelke. Zanimajo ga propadle in dotrajane notranjosti ter urbane vedute, ki delujejo, kot da prihajajo iz drugega časa, analognega in črno-belega. V teh delih industrijska revolucija še vedno živi. Fotografije umetnik posname sam, šele potem ko se na terenu prepriča o pomenu izbranega motiva. Pri ustvarjanju uporablja različne likovne postopke – mreže, maske, risbo s trakom, preslikave in izreze – s katerimi ustvarja napetost med realnim in abstraktnim, med redom in kaosom. Mestna arhitektura v njegovih delih pogosto izgublja svojo trdnost: fasade razpadajo, perspektive se lomijo, figure – kadar se pojavijo – pa so le bežni obrisi.

Izbiro motiva ne vodi želja po arhiviranju spomina, temveč predvsem zanimanje za kompozicijo in strukturo slike. Postopek dela je jasen: najprej nastane fotografija, ki jo umetnik s pomočjo mreže prenese na večjo podlago – bodisi na platno bodisi na prosojni papir. Slikarska mreža, orodje za dosledno mimetično preslikavo, postane enakovreden gradnik slike, enako pomemben kot barva in oblika. Tako simbolizira sodobno družbo, v kateri so gibanje, identiteta in pogled vse bolj regulirani.