Leon Zuodar je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro uveljavljen slikar, znan po delih, ki nastajajo v komunikaciji s popularno kulturo in v tem okviru še posebej z urbanimi subkulturnimi gibanji. Pri ustvarjanju svojih del se poslužuje značilnih prijemov iz tega okolja, kot so denimo ploskovitost, palimpsestnost, stilizacija, ponavljanje in variiranje motivov, uporaba znakov, sloganov in parol, tipiziranih likov ipd., ki jih avtorsko predela in zaokroži v humoren, včasih tudi ironičen, celo sarkastičen komentar vsakdanjega življenja.

Na tokratni razstavi umetnik predstavlja nova dela, ki so nastala kot odziv na njegovo trenutno življenjsko situacijo, polno sprememb, prelomnic in pomembnih odločitev. Iztekanje enega obdobja in začenjanje drugega označuje že naslov – ne samo s svojo podvojeno formo, ki odraža dvoličnost situacije, ampak tudi vsebinsko, saj lahko pomeni tako pozdrav ob srečanju kot (zadnje) slovo, začetek in konec, petko in dvojko.

Naslov obenem odraža tudi dvolično zasnovo razstave, saj je le-ta zgrajena okrog dvojcev del, ki sicer ne tvorijo diptihov, ampak celoto, v kateri sta dve samostojni deli postavljeni druga ob drugo. Povezuje ju lahko soroden motiv, podoben izbor barv, uporabljena tehnika ali konceptualna zasnova, določeni elementi, npr. poševni križ ali fraza CIAO CIAO, pa se v različnih variantah pojavljajo pri večini del kot neke vrste označevalci specifičnega osebnega ozadja razstave. Tudi sicer večina upodobljenih motivov predstavlja umetnikove embleme – osebne simbole ali znake, ki se nanašajo na povsem konkretne osebe, dogodke ali stvari iz njegovega življenja (npr. podoba z otroške posteljnine, znamka dolgoletnega avtomobila, lastnoročna pisava matere ipd.). Kot takšni za umetnika predstavljajo ključ do njegovih osebnih notranjih svetov, pozabljenih čustev in intimnih zgodb, kamor neposvečeni gledalec nima dostopa, kljub temu pa ostajajo dovolj splošni, da v njih vsakdo lahko najde nekaj zase in jih interpretira po svoje.

Da je razstava izrazito osebna, umetnik uvodoma nakaže s serijo grafik, kjer je osrednji motiv njegov avtoportret, narejen po fotografiji za osebno izkaznico. Avtoportret na vsaki od grafik spremlja ena od avtorskih pesmi, ki so sporadično nastajale v tem, za umetnika prelomnem času, in v njegovem ustvarjalnem opusu predstavljajo skok v neznano. S tem, ko umetnik poseže po novi izrazni obliki, ki presega njegov udomačeni likovni medij, nakaže, da razstava ni le osebna, ampak tudi prelomna. Če se bo od tod odprla nova kreativna pot, ostaja zaenkrat nejasno, podobno kot ostaja nedefinirana tudi smer, v katero bo krenilo njegovo življenje. Z ozirom na to lahko razstavo, ki je po spletu okoliščin prikladno predstavljena ob koncu koledarskega leta, v najbolj primernem času za sprejemanje prelomnih odločitev, razumemo kot zamrznjeno sedanjost, ki lovi ravnotežje na rezilu noža.