Naslov razstave [ ._ ._ ._ ] v Morsejevi abecedi pomeni navidezno preprost znak: piko. Ta se lahko bere kot točka, krog ali center – kot začetek in hkrati kot omejitev. Pika jasno pokaže zasnovo razstave, ki se osredotoča na krožno in deloma zaprto prostorsko postavitev, obenem pa aludira na metaperspektivo razstavnega projekta – na željo po vpogledu v sistem z namenom usmeritve pogleda v njegovo notranjo logiko.

V središču razstave stoji elektromotor – objekt, ki ga avtorica obravnava kot ready-made, prestavljen iz svojega funkcionalnega konteksta v polje slikarske raziskave. Objekt, ki ga povezujemo z industrijo, avtomatizacijo in lajšanjem človeškega dela, umetnica povezuje z razmislekom o delovanju zaprtih sistemov in razmislekom o tem, kaj pomeni avtonomija v svetu, kjer se tehnologija, kultura in ekonomija vse bolj povezujejo in prepletajo prek meja posameznih sistemov. Elektromotor je tako konceptualni vzvod za razmislek o zaprtih sistemih, avtonomiji in organizaciji slikovnega prostora. V razstavi se iz stroja preoblikuje v model razmišljanja o sliki. Je organ, ki pretvarja nevidne impulze v gibanje. Umetnica ga razume kot miniaturizirano verzijo logike vrtenja okoli lastne osi; kot princip, po katerem se lahko organizira tudi slika; sistem, ki iz okolja sprejema informacije in v svoje delovanje vključuje le tiste, ki so nujne, da funkcionira.

Ta sistem je hkrati odprt in zaprt. Odprt, ker podatke vendarle prejema iz sveta; zaprt, ker jih prevede v lasten jezik in deluje po svojih pravilih. Odmik od pričakovanega ni napaka, ampak znak, da sistem deluje samostojno. Navidezna kaotičnost slik je zato prej učinek selekcije kot razpada. V njej vidimo sled procesov, ki niso usmerjeni v uporabno, produktivno nalogo, ampak v gradnjo lastne notranje logike.

V središču razstave so velikoformatne slike, ki izhajajo iz evklidskega dojemanja prostora: tlorisa, narisa in stranskega risa. Vsaka slika izhaja iz istega objekta: nečesa, kar po obliki spominja na elektromotor, vendar ga prikaže z drugega zornega kota. Motor se razdeli na tri plasti: na zunanji pogled, na njegovo notranjo sestavo z dinamiko elektromagnetov in prevodnih materialov ter na hipotetično zunanjo aplikacijo, kjer se pojavi motiv odmičnih vzvodov, običajno prisotnih v motorjih z notranjim izgorevanjem. Poleg slik so v postavitev vključeni manjši fotogrami in projekcije, na katerih se ponavljajo motivi motorjev, ujeti v predvidene premike. Gibanje je tu zaustavljeno: vidimo konzervirane podobe procesov, ki so se že zgodili, a še vedno ohranjajo napetost potencialnega premika.

Razstava je postavljena v kvadratno zasnovo notranjosti galerije – med štiri osrednje stebre. Okoli njih se dviga oder, ki jasno loči notranji del postavitve od zunanjega kroženja obiskovalcev. Osvetlitev je skoncentrirana v notranjosti, kjer slike in objekti tvorijo gosto, rahlo pretesno konstelacijo. Organizacija okoli središča – okoli osi – se tako iz motorja in slik prenese v sam razstavni prostor. Slike ostajajo statične, a način njihove razporeditve ustvarja vtis vrtenja. Slike ne poskušajo ilustrirati zunanjega sveta, temveč sledijo notranji logiki lastnega nastajanja. Avtorica raziskuje, ali lahko slika ostane samozadostna in ohrani svojo avtonomijo znotraj zgodovine, ki jo definira, in hkrati proizvaja nove pomene, ki niso vezani na zunanje funkcionalne sisteme.

V tej scenografski postavitvi ima ključno vlogo gibanje obiskovalke_ca. Ko vstopi v prostor, se znajde v položaju, ki ga sicer pripisujemo motorju ali naslikanemu objektu. Da bi razumel_a, kaj vidi, se mora premikati okoli osi – okoli stebrov in slik. Vrtenje se tako ne zgodi v motorju, ampak v odnosu med telesom gledalke_ca in razstavo. Zunanja figura (obiskovalka_ec) za trenutek prevzame funkcijo pogona, medtem ko podobe vztrajajo v statusu ustavljenega gibanja. Slike in postavitev reflektirajo gibanje kot »konzervirano« stanje energije, ki ostaja prisotna tudi v mirovanju. V tem smislu elektromotor deluje kot metafora za umetniško prakso samo: za sistem, ki proizvaja smisel brez zunanje potrebe po produktivnosti, a vendarle vzdržuje svojo dinamiko – vrtenje okoli lastne osi.

Razstava [ ._ ._ ._ ] ustvarjalno analizira idejo avtomatizacije oz. avtonomije podobe in objektov, ki jo podpirajo. Zdi se, da sistem deluje sam od sebe, a je hkrati odvisen od naših pogledov, gibanja in interpretacij. V napetosti med stagnacijo in potencialnim gibanjem, med zaprtim in odprtim sistemom, med neopaznimi podporami in vidnimi podobami projekt Maše Knapič obiskovalke_ce povabi, da razmišljajo o tem, kako se slika in z njo razstavni prostor organizira, da bi lahko obstajala po svojih pravilih.