V petek, 21. 11. 2025, te ob 19.00 vljudno vabimo v OBRAT – prostor umetnosti in participacije na otvoritev razstave umetnika DNLM z naslovom DÉJÀ DÉJÀ VU.
Razstava bo v OBRATU na ogled vsak delavnik med 13.00 in 18.00 do 5. 12. 2025.

»Ko nam umetnik predoči tri pogorele zgradbe, sicer nismo presenečeni, a tako nazornega vzorca vendarle nismo pričakovali: v samostojni Republiki Sloveniji so nam pogoreli že trije odsluženi industrijski mlini – v Ajdovščini junija 1997, v Celju oktobra 2014 in v Kranju septembra 2022.
Vse stavbe lahko gorijo, a ne gorijo vse enako. Te tri so gorele še posebej glasno, saj so kot primerki tehniške zgodovine vpisane v register nepremične kulturne dediščine Ministrstva za kulturo. [...] V celjskem in kranjskem primeru Zavodu za varstvo kulturne dediščine po požarih ni preostalo drugega, kot da varstveni režim omeji na »dokumentarno (arhivsko) varstvo«. Na pogorišču za stroko ni več dela. Za umetnika pa se tu lahko šele začne.«*
* iz obrazstavnega besedila, ki ga je pripravila Alenka Pirman.

Ravno iz obiskovanja pogorišč se začnejo oblikovati posamezna dela iz projekta Déjà déjà vu, ki se konceptualno naslanjajo na dejstva, povezana z zgradbami. Denimo celjski mlin je slovel za redek primer opečnate industrijske dediščine pri nas, medtem ko iz življenjepisa kranjskega mlina izvemo, da je prva električna žarnica v mestu zagorela prav v tej zgradbi. Mlin v Ajdovščini je po letih samevanja obetal, da bo nekoč ponovno zaživel kot mestni kulturni center, prizadevanja stroke pa so »pogorela« s prodajo zgradbe zasebnim investitorjem.
DNLM nastopi z že utečeno metodo lastnega ustvarjanja – s konceptualno premišljenimi intervencijami v prostor, ki jih vzorno dokumenira in jih nato vključuje v galerijsko instalacijo z razširjenim kontekstom. Preverjeno prakso umetnik tokrat nadgradi s studijskimi deli, ustvarjenimi iz avtentičnih materialnih ostankov pogorišč nekoč mogočnih zgradb. Posamezna dela nato poveže v celoto skozi lastno rekonstrukcijo prizora – ustvari video gorečega lesenega objekta, ki ponazarja mlin, ter motiv tako povzdvigne na raven vizualno izčiščenega simbola. Simbola, ki uprizarja trčenje med preobremenjeno idejo kulturne dediščine na eni ter hitrimi rešitvami in logiko kapitala na drugi strani. Rezultat tovrstnih trčenj umetnik prevede v nekoliko paradoksalno, zagotovo pa presenetljivo, poetično vizualno izkušnjo.