Živimo v času, ko so protesti vse pogostejši, a jih vlade in nadnacionalne institucije vedno manj upoštevajo. Čeprav zlahka dosežemo takojšnjo vidnost, težko vzpostavimo in še težje vzdržujemo krhke, dolgoročne strukture solidarnosti, ki ohranjajo politični zagon. V letu od mojega zadnjega obiska Ljubljane[1] me je ta občutek nemoči večkrat prevzel. Kot da so ulični protesti v znak solidarnosti z Gazo preslabotni, celo nesmiselni. Kot da so se v demokratičnih državah številne gotovosti glede življenja, torej tudi umetnosti, razblinile pod vplivom skrajno desničarskih ideologij in cenzure. Na tovrstna občutja se skuša razstava Oživljene strukture, skriti tokovi odzvati ne impulzivno, temveč s skrbnim premislekom in zavestno pozornostjo.

Razstavljajoče_ umetnice_ vprašanja prekarnosti, migracij, urbanega propada, mej in zemljepisne liminalnosti obravnavajo kot izhodišča za zamišljanje bolj vključujočih načinov bivanja. Konceptualno izhajajo iz pojma »skritih tokov«, s katerim so Verónica Gago (2017) in J. K. Gibson-Graham (1996, 2006)[2] opisale prakse, ki se sicer udejanjajo znotraj obstoječih struktur moči, a jih hkrati vseeno potihem spodkopavajo. »Skriti tokovi« so prispodoba za skupen pristop sodelujočih umetnic_, ki preči meje umetnosti v živeto izkušnjo.