Ekosistemska nestabilnost in klimatske spremembe pred človeško družbo postavljajo izzive, na katere težko najdemo rešitve, saj razmišljanje o vzrokih nujno zahteva spremembo ekonomskega produkcijskega sistema, skozi katerega je osmišljena sodobna industrializirana družba. Človek – oziroma antropocentrizem, ki ga je humanistična doksa postavila kot merilo vsega – za svoj obstoj instrumentalizira vsa nečloveška živa bitja in materialne resurse planeta, ki očitno popušča pod vsestranskim izčrpavanjem. Preživetje skoraj desetih milijard ljudi na eni strani in razpadanje ekološkega ravnovesja na drugi pred nas postavlja vprašanja, ki že sama po sebi zvenijo distopično ter večino ljudi plašijo z izgubo lagodja in ugodnosti potrošniškega načina življenja. Zaradi prenaseljenosti predindustrijski načini proizvodnje ne ponujajo rešitev, zato se kot ključno postavlja vprašanje tehnološke optimizacije, ki nujno implicira redefinicijo rabe energetskih in materialnih virov.

Pionirska raziskovanja bioinformatike so nas zgodaj pripeljala do različnih fizioloških vzorcev in sistemskih povezav med živimi bitji. Skozi področja kvantne biologije in biokomputacije pa se vse bolj približujemo tehnologijam, ki omogočajo vzpostavljanje simbiotičnih razmerij. Ta razmerja odpirajo možnosti za izmenjavo informacij, sobivanje in koevolucijo onkraj enostransko izkoriščevalskih in ekstraktivističnih procesov. Pri tem nas ne zanima le, kako nadomestiti energijsko potratno komputacijo na silicijskih čipih, temveč predvsem, kako razumeti in opolnomočiti ne-človeška živa bitja kot epistemološki korpus, s pomočjo katerega lahko govorimo o oblikah mišljenja. To mišljenje je sposobno ontološkega premika – od kartezijanskega racionalizma k hibridni inteligenci, ki je podobno kot grški pojem Nous, odprta za razumevanje in skuša opisati naravne in kozmične dimenzije umevanja.

V umetniških delih, kjer se poetika ustvarja skozi vzajemno interkognicijo med človekom in nečloveškimi bitji, se praviloma artikulirajo vzročno-posledične interakcije. Te razkrivajo sistemske odzive in možnost dialogiziranja med živalmi, rastlinami, mikroorganizmi in človekom. S pomočjo različnih senzorjev, ki razširjajo polje človeškega zaznavanja, umetniška dela pred nami odstirajo interaktivnost organizmov in možnosti simbiotičnih povezav, ki s svojo kavzalnostjo nakazujejo oblike ne-človeških kognicij. Vzorci, ki se prikazujejo iz ogromnih količin senzorskih podatkov, se v umetniških delih kažejo kot epistemi, skozi katere lahko mislimo umevanje in sobivanje z ne-človeškimi drugimi. Hibridna inteligenca, omogočena skozi biokomputacijo, odpira priložnosti za iskanje odgovorov o tipu civilizacije, ki svojega razvoja ne gradi na eksponentni rabi energije, temveč se obrača k energetskim virom in komputacijskim procesom, ki so ves čas že z nami.