Ian Hacking v knjigi Mad Travelers: Reflections on the Reality of Transient Mental Illnesses (1998) opisuje pomen termina »dromomanija«, po katerem nosita ime tako projekt kot razstava hrvaškega umetnika Tina Dožića. Sedaj zastarel izraz je v sredini 19. stoletja označeval danes neobstoječo psihiatrično diagnozo, ki bi jo lahko opisali kot »patološki turizem«. Najbolj znan primer oziroma prvi človek na svetu, ki so mu diagnosticirali dromomanijo, je bil francoz Jean-Albert Dadas (r. 1860), ki je impulzivno prepotoval vso Evropo – za omenjeno stanje je namreč značila neustavljiva želja po tavanju brez očitnega razloga in (celo) zavedanja (sorodno današnji t.i. disociativni fugi). Tin Dožić se v multimedijski instalaciji ukvarja z odnosi med počutjem posameznika, potovanjem in izkušnjo realnosti ter produkcijo podob, ki spremlja kakršnokoli gibanje oziroma premikanje danes.

Projekt Dromomanija (2022) je nastal na podlagi treh avtorjevih umetniških gest / akcij: plovbi po reki Savi na splavu od Zagreba do Siska, gradnji začasne gozdne koče v naravnem parku, na vrhu Medvednica v Zagrebu ter hoji po odsekih in vrhovih pohodniške poti Via Adriatica. Iz tega lahko sklepamo, da je bila glavna metoda, ki jo je avtor uporabil pri raziskavi in samem delu potovanje; to pa se izkaže za nekakšno varianto fuge oziroma dromomanije. Dožić se namenoma premika sam, po območjih, kjer išče samoto. Če tega ne izkažeta dovolj gradnja koče v gozdu ter plovba na splavu (cca. 90 km), pa je povedna odločitev za pohodniško pot, ki se razteza od rta Kamenjak do rta Oštro in se namerno izogiba poseljenim območjem. Kljub temu želja po eskapizmu in dezorientaciji ne spremenita dejstva, da je poskus pobega iz civilizacije neuspešen.

V času komodifikacije potovanj in množičnega turizma se dromomanija zdi zaželena in opazno pripomore k produkciji podob – kot dobro izpostavi Dožić v eseju Perspektiva, fuga in dezorientacija (2022)[1]: » ... vizualna hiperreprezentacija zemlje pomeni le našo odmaknjenost od nje. Zdi se, da je več digitalnih fotografij krajev, kot krajev samih.« Če imamo na eni strani podobe sveta zabeležene s fotografijami na socialnih omrežjih (kot dokumentacijo naših potovanj), pa je na drugi vsak naš premik zaznan, zabeležen kot pika na zemljevidu (GPS). Ne le to – tudi naša percepcija se nadomešča s pogledom stroja. Poskusi iskanja izgubljenih prostorov, možnosti pobega v naravo so tako na nek način možni le, dokler ne razmišljamo o tem, kakšen digitalni odtis puščamo, o tem, da nikoli nismo zares sami. Kam oziroma kako lahko usmerimo pogled, da obdržimo tla pod nogami? Ali nas izguba ravnotežja navsezadnje lahko vodi k novi reprezentacijski svobodi, ki se bo počasi oblikovala na najšibkejših členih novih vizualnosti.