Razlika med zaznavanjem in razumevanjem je v racionalistični hermenevtiki (in v našem trivialnem vsakdanu tudi) sploščena na to, kar lahko pojasnimo skozi meritve, ocene in razlage, ki slonijo na preteklih ugotovitvah in izkušnjah. Toda ljudje zaznavamo bistveno več kot razumevamo*, zato je v projektu phasor kritično motrenje človeškega zaznavnega aparata prestavljeno v intenzivno telesno izkušnjo, ki onemogoča natančno orientacijo v prostoru in času kot ju razumemo v linearnih modelih. S sočasnimi efekti, ki kršijo načela linearnih zaznavno-izkustvenih kodifikacij, phasor moti linearno zaporedje misli in s tem tiranijo kartezijanskega kogitiranja ter omogoča hkratno izkušnjo, ki zahteva razširjeno zavedanje večdimenzionalnosti.

Instalacija posameznemu obiskovalcu ponuja priložnost, da v specifičnem trenutku doživi kompleksno avdio-vizualno izkušnjo, ki je namenoma zasnovana tako, da zavede našo percepcijo. Disk z večkanalnim zvokom in svetlobnimi učinki rotira okoli glave udeleženca ter se na treh nivojih vrtenja nenehno razhaja in zbližuje: zvočnem, svetlobnem in fizičnem vrtenju diska. S pomočjo digitalnega nadzora in možnosti upravljanja neodvisnih hitrosti vseh treh vrtenj instalacija dosega nasprotujoč učinek, namenjen potiskanju udeleženčeve zaznave onkraj njegovih dosedanjih izkušenj.

*”Vsakdo izkuša veliko več kot razume. Zato je izkušnja bolj kot razumevanje tista, ki vpliva na naše obnašanje.”
Marshal McLuhan, Understanding Media: The Exensions of Man, 1964