Patrik Dvorščak svoja dela razvija in gradi na podlagi poglobljenega zanimanja za človeška psihološka stanja, kot so depresija, disociativne in shizoidne motnje ter tesnoba. Pripoveduje o sodobnem človeku, ki se, živeč v poznem kapitalizmu, sooča z notranjim protislovjem, organsko disociacijo in samodestruktivnostjo, naraščajočo anksioznost pa rešuje z nezavedno represijo, odmikom od stvarne realnosti in poglabljanjem iluzije o svobodi, brezpogojni moči in obstoju lastne nadvlade. Zanima ga dualistična človeška narava; relacija med subjektom in objektom ter njuna povezava v odnosu do realnosti ali (pogosteje) do konstruirane, defenzivne fantazije. Ta temeljna protislovja in notranji (nezavedni) konflikti se na (praviloma monumentalnih) likovnih delih odražajo z upodobljenim družbenim kolapsom, abstraktno dinamiko in enigmatičnim kaosom, ki se v ponavljajoči maniri razdaja skozi plasti rožnatih in rdečkastih nanosov barv, šopkov pokvečenih figur, aktov, nedoločljivih obrazov, risanih karikatur, skupkov penisov in nečitljivih čačk. Slikarskim delom se pridružujejo tudi bolj eksplicitne instalacije, ki so likovno izčiščene in konceptualno oprijemljivejše. Izredno povedni so tudi naslovi posameznih umetniških del, ki potencirajo atmosfero in umetnikov odnos do raziskanih tematik. (Maša Žekš, obrazstavno besedilo, izsek)