V času upiranja lastnem telesu, ko mu ne dovolimo staranja ali bolezni, v zahodni kulturi zlahka vrednotimo sebe skozi samopredstavljanje, medtem ko odgovornost za mentalno stanje vse bolj pogojujemo z individualnimi izbirami in načinom življenja. Težava je, da se tako izvzemajo ekonomske, politične in družbene zahteve, pod katerimi telesa delujejo. Porast paničnih napadov, anksioznosti, depresije, izolacije in drugih duševnih ran v tem kontekstu lahko razumemo kot govorico telesa, ki se na zatiralne družbene sile odziva in izraža, še posebej, ko um z racionalizacijo skuša zatajiti čutenje in občutke. Telo vse beleži, tudi takrat, ko um išče pobeg. Kako prikrivanje moči nasilja, oziroma njegovo usmerjanje proti sebi, pogubno vpliva na telo, je v svoji študiji opisala psihoterapevtka Alice Miller.

 Razstava Upor telesa, ki sega v dve razstavišči – v Likovni salon in galerijo Račka, izhaja iz njenega razumevanja odziva telesa na različne negativne dražljaje ter izpostavlja, da se telo nenehno odziva na okolje in je temeljni vir informacij ter dragocena vednost. Izpostavlja moč telesa, da se upre v trenutku, ko um tega ni zmožen.