Razstava povezuje avtobiografski diskurz z idejami avantgardnih in konceptualnih umetniških praks, pri čemer preizprašuje zvok in njegovo odsotnost. Avtor izhaja iz lastne izkušnje – glasbe/zvoka – da bi artikuliral prostor, v katerem se slušno spremeni v vizualno, kar ustvarja novo okoliščino in pripoved.

Z umetniškimi postopki apropriacije in reinterpretacije se Dragan Vojvodić sklicuje na avtorje, kot so Kazimir Malevič, John Cage, Marcel Duchamp in Joseph Kosuth, katerih umetniške postopke kot izhodišče za ponovno preučevanje pomena in meja medijev in umetniških del prestavlja v nov kontekst, odpira dialog zgodovinske dediščine in osebne izkušnje.

Instalacije in ready-made (narejeni) objekti so ustvarjeni iz glasbenih zapisov – znakov kulturnega spomina, dokumentov časa, a tudi pričevanja izgnanstva. Postavljeni v krožne oblike preizprašujejo praznino in diskontinuiteto, medtem ko reprodukcijski potencial njihovega zvoka nakazuje odsotnost.