Model re-teraformiranja 2 Lare Žagar nas vrne v čas teme, obuja prazgodovinski spomin začetka in se sprašuje po njegovem vzroku. Alge, prve teraformerke planeta, so z izdihom kisika sprožile kataklizmo za anaerobne organizme in hkrati pripravile prizorišče za kompleksno življenje. V njihovem ostanku – apnencu – se skriva spomin travmatičnega začetka: geološko nasilje, ki se je zapisalo v materijo, v plasti kamnin, v fosiliziran spomin algalnih teles.

Razstava je del projekta, ki nastaja že tri leta, in če so prejšnje iteracije razstave predstavljale reteraformiranje kot špekulacijo futurističnega projekta, se v tokratni verziji Žagar vrača na začetek in ne gleda na teraformiranje kot projekt nadzora nad pasivno materijo, temveč kot povratno gesto – vračanje v izvorno nasilje, ki neizogibno povezuje čas in materijo ter s tem ustvarja »globoki čas«. Apnenec, nastal iz sedimentiranih teles, se na razstavi aktivira kot tekoči arhiv. Voda, ki ga polni, postane indikator absorpcije in ponovnega oživljanja tega prazgodovinskega procesa.

Model-reteraformiranja je spopadanje z negativnostjo geološkega in biološkega nasilja, ki se je v človeku manifestiralo kot želja po teraformiranju sveta, da bi v njem lahko obstala zavest. Žagar nam kaže spekulativno sintezo: diagonalo med travmo materije in njenim arhivom. Teraformiranje je v tovrstni interpretaciji oblika obrambnega spomina narave same – vztrajanje negativnosti, ki omogoča izkustvo nasilja kot spomina.