Življenje želi preživeti. Sledeč samosvoji logiki prve celice, ki že 4 milijarde let ni umrla , se informacije o njeni zgodovini – prek celične delitve – prenašajo naprej. Obenem je napor (želja sama) preživetja tolikšen, da je življenje preneslo informacijo o svojem obstoju v drugo obliko. Če Miroslav Griško piše o eshatološki vojni (seriji vizij smrti), ki je inherenten del življenja, delo Herbarij Lare Žagar to izpostavlja na način, ki je za človeški um še otipljiv. To stori s fosili – časovnimi fragmenti preteklosti –, ki pričajo o tovrstni kozmični transformaciji. Želja po zapisu je tolikšna, da življenje z vsako ekstinkcijo najde način, da ne le preživi, temveč gre še korak dlje. Žrtvuje organskost s tem, ko svoje padle kompresira, informacije o tem pa pošlje v prihodnost. A čemu življenje sploh stremi k fosilizaciji?

O fosilu lahko razmišljamo kot o eksperimentu. Fosil »nam« ne sporoča le informacij o preteklem življenju, temveč tudi prihodnjem, saj je iz prihodnosti, kajti uteleša zapis v tej obliki. Fosil je mini časovni stroj, entropija v kompresirani obliki, primer dokončne preobrazbe oziroma mutacije iz organskega v anorgansko. Je pravzaprav anti-teleološka oblika postajanja, pri kateri materija začne sanjati lasten konec. Na nek način s tem Zemlja sama razmišlja o svoji preteklosti; prek mineralizacije in kompresije življenja.

(Enea Kavčič, izsek iz obrazstavnega besedila)