Še preden voda postane nekaj, kar moramo zaščititi, je snov sanjarjenja. V zvočnem sprehodu izhajamo iz zavedanja, da smo tudi sami nekakšna telesa vode in da je naša odgovornost do vode tesno povezana z našo odgovornostjo do tega, kako pomnimo in si predstavljamo svet. Voda kot element postane materialni prevodnik naših domišljijskih podob in podaljšek naših vezivnih tkiv.

Nanašamo se na deli Gastona Bachelarda in Ivana Iljiča, mislecev vode, ki sta trdila, da domišljija ni le zmožnost oblikovanja mentalnih podob, ampak utelešena zmožnost, ki nam omogoča ustvarjalno sobivanje s svetom. Bachelard piše, da je voda »oko sveta«. Ne le zato, ker odseva nebo, ampak ker se v njenih globinah zbirajo fragmenti preteklosti; globoka voda je tihi spomin, utelešeni simbol nenehnega naseljevanja preteklosti v sedanjost.

Potovali bomo od bistrih, pomladnih, rečnih voda, do težjih, gostih, spečih, mrtvih voda. Sprehajali se bomo med spevi, stihi, podobami, med časovnostmi različnih teles vode. Po površinskih tokovih v globine rečnih tal; od reke pozabe do jezera spominov. V obdobju nenehnega pretoka informacij, ljudi, valut, prometa, med šviganjem po brzici časa, bomo zgradili začasni pristan pri »mlaki, ki vsebuje ves svet«, v »trenutku sanj, ki vsebuje vso dušo«.