Dejan Habicht je vedno imel stil. Poleg tega je vedno navduševal z izjemnim pomnenjem, ki ga je navdušeno širil med publiko. Večino njegovega umetniškega ustvarjanja je nastalo v mediju fotografije. Od leta 1999 se je naslanjal na tradicijo konceptualizma (podpisoval se je kot poklicni fotograf in konceptualni umetnik, da je ločil delo, v katerem realizira tuje zamisli od tistega, v katerem realizira svoje ), a sčasoma mu tudi to ni bilo dovolj. Umetniška pripoved je prevzela primat, vključil je še video, zvok in instalacijo.

Pri razstavi Do zadnjega gumba (Galerija P74, 2015) je posegel v družinski arhiv in izbral  recidive svoje mladosti: vzore, vzorce, objekte in predmete, ki so bistveno vplivali na njegovo umetniško oblikovanje. Posamezne elemente je povezal v sestavljanko in gledalcu ponudil nove uganke. Tudi ti predmeti in objekti so bili zgolj pogojno fotografski.

V projektih Nike Ham Ples z Benthanom (2019) in Morgen (2021) ter pri Habichtovi razstavi Turnadot (2019) sta si izdatno pomagala, tokrat pa sta se odločila sopodpisati celoten nastop. Ker sta si ob zastavitvi želela ohraniti proste roke, sta izbrala naslov, ki ne ilustrira ničesar in sta vsa dela na razstavi dorekla skupaj in sproti. Oba vpeta v vsakdan muzejskih služb (Moderna galerija Ljubljana in Fotografiska Berlin), sta v temo vsakdana, kateri sta že dolgo zvesta, vpeljala reference na primere iz zgodovine umetnosti in iz nabora izbrala teme kot so umetniško upodabljanje, razmerje med življenjem in smrtjo, sodelovanje in prestopanje meja.

Pomensko odprt naslov razstave jima je omogočil prosto prehajanje med mediji. Odločila sta se za tiste, ki so jima bili najbolj pri roki: Dejanu Habichtu fotografija in Niki Ham video. To sta sestavila v razstavo, ki deluje kot celota in ne po temah, ki so vse naenkrat enako aktualne, ne glede na poreklo, starost in spolno usmerjenost, razstavo pri kateri ni pomembno kje jo začne in kje konča, čeprav ima le en vhod in izhod. Igra pogledov, spremenjena v uro, ujeto v neskončnosti vsakdanjih ritualov.